Kratka zgodovina Divjine

NAZAJ - DOMOV

Lepo pozdravljeni v Divjini, desettisočletje pred sedanjostjo in še malo bolj nazaj, ki traja še kar zdaj. Trajata divjina kot sedanjost, saj ta nima kam iti, oziroma kamor koli gre, je že zdaj, torej tu. Ker znano je, da je bilo življenje pred tako imenovano neolitsko revolucijo, kakšnih 10.000 let tega, enostavnejše, vsaj kar se dela tiče.
Delali smo manj.
Bili smo bolj ustvarjalno siti, ker smo pogosto izkušali nič manj ustvarjalno lakoto.
O tem, kako sitni smo bili, prazgodovina molči.
A jamske slikarije in gravure v kamnu, da o energijskih monolitih in kamnitih krogih niti ne govorimo, povedo marsikaj.
Ker dejstvo je, da smo do zdaj, posebno v zadnjih nekaj stoletjih, uspešno pozabili vse, kar je (bistvenega) in se osredotočili na nepomembnosti.
Kdo, kdaj, s kom in zakaj.
Časniki, radio, televizija in take nepomembne medijske mimobežnosti. (Priporočilo: prijetno je brati teden dni stare časnike.)
Lačni smo pa še kar naprej.
Vse kaže, da je srednjeveška »visoka« kuhinja, torej prehrana takratnega vladajočega sloja, v podrejenih spodbudila željo po dosegljivem; torej če ne moremo biti na vrhu, vsaj jejmo, kot jedo ljudje na vrhu. In so v komaj nekaj stoletjih zatem, v zadnjem stoletju in pol pa še s sploh ne nezanemarljivim prispevkom meščanske kuhinje, šle v pozabo koprive, hmelj, regačica in stotine drugih prehransko nadvse močnih užitnih divjih rastlin. Ostale so pa krače, klobase, obrane kosti – naj ne bo pomote, hrana živalskega izvora ni za nas druge nič manj pomembna kot rastlinska hrana – pomehkužena zelenjava in vsemogoče kulinarične umetelnosti, ki se izogibajo bistva.
Nič takega, za kar bi se bilo vredno prodati.
Zato je prav zdaj čas, da se prodamo za nič in prav zato dobimo vse.
Ter se po nasvetu pesnika Williama Butlerja Yeatsa spomnimo obraza, ki smo ga imeli, še preden je bil ustvarjen svet.

Torej.
Dober tek.
Na najdaljše proge.

Ker zdaj in še kar smo tu, od koder povratka ni, saj nimamo kam iti.
Ne naprej, ne nazaj.
Kar je bilo, več ne bo.
Kar bo, je že bilo.
Kar ostane, nič več ni.
Ker kar je, je že vse.
Tu.
Zdaj.

Namen te spletne strani

Namen te spletne strani je, da zadovolji še tako dolgo in trajno lakoto, ki je naša najodgovornejša naloga v tem vesolju.
Ni pa odveč, če poleg tega v (naključnem) obiskovalcu in iskalcu prvinske (nikoli izgubljene) divjine spodbudi po naravi dane, torej naravne, čute ter obudi spomin na to, da nam ni treba delati več kot tri ali štiri ure na dan, saj si v tem času priskrbimo vse, kar potrebujemo za polno, zadovoljno življenje v tem veselju, torej vesolju. To potrjujejo redke v današnjem času še živeče lovsko-nabiralniške skupnosti na našem planetu, to izkusimo sami, ko stopimo iz vsakdanjih okvirov, ki se zdijo vesoljno pomembni, a so manj kot mimobežni.
Malo olja in kisa, če ne kisa, pa limoninega soka ali kisave počez pa že ne škodi.
Ker še nihče ni odšel lačen s tega sveta, tako kot še nihče ni sit vstopil vanj.

Torej.
Dober.
Tek.
V dalj.
In sploh najdlje.
Tja.
In spet nazaj.
 

Če nas lačni spomin ne vara

Če nas lačni spomin ne vara, že dva in pol milijona let radi jemo večkrat na dan ali vsaj enkrat, ampak v tem primeru več ali kolikor se le da. Naš genski zapis namreč med drugim predvideva, da naj bomo lačni kar naprej in da je proti tej zahtevi telesa nadvse dobrodejna hrana rastlinskega in živalskega izvora. Zdaj pa, slednje je bistveno več kot nekdaj, a takrat jo je bilo lahko naenkrat bistveno več kot zdaj.
Kajti uspešni ulov je pomenil dovolj krepke mamutovine ali druge vrste divjega mesa za vso skupnost za kar nekaj časa. Pred, a vendar tudi medtem, sploh pa zatem, smo se pa vseeno bolj zanašali na počasnejšo, a vsekakor še kako živo hrano, torej tisto, ki ne beži, ali vsaj ne prehitro. Mednjo sodi predvsem divja zelenjava, torej užitne samonikle rastline, ki smo jih pred desettisočletjem, sploh pa, z vsemi našimi predniki vred, skozi obdobje dobrih dvajsetih stotisočletij pred tem poznali in pojedli sproti ter na mah, torej iz narave v usta, seveda bistveno več in bolj kot zdaj.

A vsekakor, nobene romantike pri tem, ker smo kot posamezniki živeli, kakor koli uspešno že, sorazmerno kratek čas, a smo kot vrsta, torej vrste – avstralopitek, erektus, habilis in tako naprej – preživeli in se razvili do te mere, da nam je zdaj kar dolgčas.

Domnevamo lahko, da je šlo vse to v naših zgodnjih dneh, torej postopoma skozi desettisočletja, po načelu »vzemi ali pusti«. »Vaš zadnji odgovor? Zadnji!« je bil morda res zadnji, kajti lakota je (bila) huda in nikoli se ne ve … Sicer smo bili pa ne le prijetno okrepljeni, ampak tudi siti. (Menda tako zelo, da smo medtem v družbi z drugimi primati, sadjejedimi netopirji, budrami in krapi, verjetno zaradi njegove obilice v vsakdanji prehrani, pozabili izdelovati vitamin C in smo za razliko od vseh drugih živali glede te poživilne dobrine postali povsem odvisni od prehranskih virov.) Do naslednje ustvarjalne lakote, ki je, seveda podkrepljena s sprotnimi spoznanji, že čakala tam za vogalom. Zatem se je skozi stotisočletja razvijala in razvila, a pravzaprav ne bistveno spremenila, do te mere, da je ostala, kar in kjer je (in bo), vse bolj okrepljena z izkušnjami, ki nam pridejo prav še zdaj. Kar nekaj bi jih radi pozabili, ker nam lakota beži po svoje in stran od enega dela bistva, drugega se pa ne bi radi spomnili, ker domnevamo, da nas lakota kar sama postavlja na pravo stran resničnosti.

A nas ne.
Seveda nas, vendar …
Dokler smo lačni, smo.
Ko nismo lačni, pa čeprav smo hkrati sestradani ali siti do ter celo iznad vratu, nas ni več.

Umetnost bivanja v današnjem času, z ustvarjalnim (genskim) spominom minulih milijonletij svetuje, naj smo lačni še kar naprej. Ker na srečo vsaki sitosti, pa čeprav še tako obilni, sledi lakota.
In tako ustvarjalno naprej.
Z mimobežno opombo, da nas hrani, čeprav količinsko manj obsežno, a po vsebini toliko bogatejše bistvo, ne pa (pre)obilni balast, torej škrobno-sladkorno-beljakovinsko-maščobni presežki, ki jih ni treba in jih še manj potrebujemo.
In poleg živodejnih tekočin še druga, nič manj pomembna hrana, ki ni snovne narave, oziroma jo dojemamo kot nesnovno: vtisi, zrak.

ZATO,
v vsej
ustvarjalni lakoti,
ves
DOBER TEK
in skozenj živahno
TJA
pa spet
NAZAJ.
In tako
NAPREJ.
 

Zelenojedi na pohodu

Ne ustrašimo se jih, torej nas, saj niso, torej nismo, kobilice, ki osmukajo vse. Niti drobnica, ki tako rada, glede na svoje naravne danosti pač, prav do tal ali gor do vej, pomuli vse. In še manj govedi, ki v neskončnem miru požvečijo in prežvekujejo vse, kar zelenega je. In se, kot nekdaj dinozavri, sploh ne prehranjujejo s tem, kar pojedo, a to je že druga zgodba, za druge lačne priložnosti.
Zato, še enkrat: ne ustrašimo se jih, saj se ne bojimo nas.
Ker zelenojedi smo mi, pa čeprav prisegamo na meso.
In še drugače barvnojedi, saj imamo radi vse, kar barvitega je.
Rumeno, oranžno, rdeče, modro, vijolično in podobno hranilno.
Seveda tudi razveselilno.

Že z geni, kaj šele z ustvarjalno lakoto, smo prilagojeni na divji naboj užitnih samoniklih rastlin, ki rastejo za vsakim vogalom. Naša naloga je le, da jih poznamo, naberemo in pojemo. In gremo, ker znano je, da je gibanje najpomembnejši del prehrane. Malo sem čez travnik, malo tja ob reki, sploh pa navzgor in navzdol skozi gozd, da o nebesih nad gozdno mejo niti ne govorimo, in smo še vsi. Torej, vsak je že ves. Živ skozi neskončnost, ki je prav zdaj in nikjer drugje.

NAZAJ - DOMOV