...saj za vsakim stoji njegov lasten svojevrsten duh in živa moč rastline, tako kot smo si tudi vsi mi različni, kot dobci peska v puščavi, kjer ni eden enak drugemu in ima vsak svoj svojevrsten žar in naboj. Globoko v jeseni je tobak obran.  Zrele, rahlo orumenele liste sem od spodaj navzgor obirala že sproti med zorenjem in pred cvetenjem, ostale pa ob koncu vrtne sezone, ko pospravljam še zadnje plodove in darove in pripravljam zemljo za počitek. Tobak je enoletnica, zato celo, zdaj že rahlo olesenelo rastlino, osmukam še zadnjih zdravih listov, napol osušene glavice polne semen skrbno oberem in jih pred shrambo še dokončno in dobro osušim, ostanek rastline pa skrbno in hvaležno namenim za kompost 
Tobak je najlažje sušiti na prostornem, suhem in zračnem podstrešju, kjer vsak list posebej obesim na vrv, katera je nekdaj služila za sušenje perila. V začetkih sem liste obešala v šopih, zdaj le še po enega. Listi so lepljivi in se počasi sušijo, zato se je v obešenih šopih večkrat razvila plesen, pa tudi za nadaljnjo obdelavo je lažje, če listi ostanejo vsak zase lepi in nepoškodovani. Tobak tako pustim na podstrešju mesece dolgo in zaupam in čakam, da se unese in umiri in da je goden za nadaljnje vsakovrstno uživanje.  
Prvo leto, ko sem še popolnoma brez izkušnje zvila prvi zvitek čisto mojega, čisto domačega in pravega tobaka, sušenega le nekaj tednov, se je vso navdušenje in radost tega s prvim dimom u trenutku sprevrglo v veliko neprijetno presenečenje in še večjo slabost, da o razočaranju ne govorimo. Okus in moč rastline je bila nevzdržna in sila neprijetna in samo okoliščinam se lahko zahvalim, da nisem tisti trenutek imela časa ves takratni pridelek pograbiti in zavreči na kompost. Razočarana in malo žalostna sem svoj neuspeli projekt domačega tobaka takrat opustila, na rastline, viseče in sušeče se na podstrešju, pa malo pozabila. Ko sem se po parih mesecih zopet znašla na podstrešju in odločila, da končno pospravim ta nebodigatreba dol z vrvi in ga zavržem, se je neka tiha sila v meni prebudila in sem, tako iz radovednosti in da si potrdim svoj prav, zvila en zvitek in preizusila srečo.  
Moje presenečenje je bilo veliko in nagrada še večja. Okus je bil drugačen od kateregakoli tobaka ali pa tobačnega izdelka, katerega se že poskusila do tedaj, a je bil sprejemljiv, zanimiv in blag. Poglavitna učinka, katera pa sem takrat močno začutila, sta bila mirno telo in jasen um.  
Takrat sem spoznala, da tobak preprosto potrebuje svoj čas, da se dobro osuši, uleži, unese in umedi, in jaz ga mu dam. Po letu dni mi je najboljši. 
Tako se je pričela moja vesela pot s tobakom. Veliko načinov sem preizkusila, med njimi je rezanje posušenih tobačnih listov s pomočjo strojčka za izdelavo domačih rezancev. To je še kar šlo, a se naknadno tobak še presuši in se njegovi tako malo širše narezani listi zdrobijo. Ročno rezanje tobaka na tanke laske še nisem čisto osvojila, nam pa delo olajša, če pred rezanjem tobak zopet malo navlažimo, kar pa ni težko, ker je zelo dovzeten za vlago in je samo po eni noči, preživeti pod milim nebom, ponovno prožen in mehak. 
Kar se tiče običajnega zvijanja tobaka za kajenje, ga je priporočljivo mešati z drugimi vrstami. Tako dobimo zanimive mešanice okusov in kakovosti. Ko vam govorim o drugih vrstah s tem mislim na tobak, katerega je moč dobiti na žal zdaj črnih trgih in ponavadi prihajajo iz držav bivše Juge od katerih je meni najljubši makedonski, v tanke dolge zlate nitke narezan tobak. 
V posebno veselje so mi cigare, katere zvijam iz celih listov, katerim odstranim le tršo glavno žilo in jih rahlo naškropim z medeno vodo (žlica medu raztopljena v prekuhani vodi). Čim bolj trde zvitke nato ponovno osušim in jih uporabljam kot rastlinsko kadilo, ali pa si cigaro preprosto privoščim ob skodelici dobre kave ali čaja, še boljše pa dene deljena s pravimi in dobrimi ljudmi.  
Ob mojih ognjih in obredjih nikdar več ne manjka tobak; sežigam ga v daritvah, z njim prekajam prostore in ta meni ljuba sveta rastlina me vedno tako kot prvič, ko sva se srečali čisti in pripravljeni, navda z mirom in mi razbistri misli. Na obredjih pa mi pomaga očistiti prostor kalnih energij in vse moči zbrano osredotočiti na bistre in močne namere. 
O različnih sestavinah tobaka, takšnih in drugačnih jaz ne razglabljam. Rastlino vedno jemljem celostno in spoštujem njeno živo moč, katero pa ni mogoče secirati in jo deliti na dobro in slabo, zdravo in strupeno. O teh stvareh nam bo znal kdaj kaj bolje razložiti moj divji mož Dario Cortese, kateri nas tudi uči, da ni smrtno strupene rastline oziroma da je strupenost ali pa zdravilnost odvisna le od količine.  
Prav tako me je tudi tobak naučil mnogo novega. 
Naučil me je, da lahko razvije svojo pravo moč le, če je gojen naravno, čisto in s posebno ljubeznijo in skrbjo. Tako kot jaz. 
Naučil me je, da potrebuje čas in prostor, v katerem  lahko umiri in unese svoje moči, jih  transformira ter alkimistično pretvori v obliko, s katero lahko dobrodejno in koristno pomaga ljudem. Tako kot jaz. 
Naučil me je, da je lahko strup zdravilo in zdravilo strup, da je preveč dobrega včasih škodljivo ali pa, da nas veliko slabega kdaj najboljše nauči. Sonce vsako jutro iz noči vstane in ljudje ne bi cenili svetlobe brez teme. Tako kot jaz 
Naučil me je, da ga ne gre puhati kar tja v tri dni, da so njegove moči predragocene in premočne, da bi jih pustil izkoriščati in jih zlorabljati. Tako kot jaz. 
In me je naučil potrpežljivo počakati in zaupati, da bo kljub vsem zlorabam, zmotam in zablodam nekega dne dočakal dan, ko bo zopet razumljen, spoštovan, sprejet in cenjen, tak kot je. Ves, cel, z vsemi svojimi močmi, z vso svetlobo in temo. Tako kot jaz 
Tako gre to z mano in mojim prijateljem tobakom. 
P.s: Z Dariem z veseljem podeliva semena tobaka. Dobite ga na najinih delavnicah in dogodkih ali pa naju preprosto pocukajte za rokav, ko naju kje srečate. Vrnimo to sveto rastlino spoštljivo nazaj tja kamor spada, naj bo spet čist in močan tu med nami ljudmi, pustimo, da nam pomaga s svojimi čarnimi močmi.