Oni dan je mnogo odziva doživela moja več kot leto dni stara objava, v kateri sem z vami delila svojo naklonjenost, spoštovanje in razumevanje do svete rastline TOBAK.  
Mnogi bi želeli semena, mnogi nasvetov kako ga vzgajati, sušiti, uporabljati. Veliko je želja in pričakovanj po jasnih navodilih in strokovnih priporočilih. V meni pa se je rodila velika potreba in želja, da bi  ga najprej razumeli.  Ker mnogo je vas, kateri moji naravnanosti samo sledite, drugi jo živite in tretji boste rekli, da nimam prav. Ker mnogo je načinov in mnogo resnic in vse so čisto prave. Mnogo je pogledov in še več različnih oči in vse imajo lastnika, čigar izkušnje so samo njemu lastne, edinstvene in neponovljive. Zato poslušajte najprej mojo zgodbo. Zgodbo o deklici in čarobnem semenu.  
Veste, jaz sem Darja Vrana, radoživa deklica, sivolasa čarovnica in hkrati ter nekje vmes čisto običajna ženska, tobak pa je moj rastlinski prijatelj, moj sopotnik, zaupnik in pomočnik.  
In da, prešla sem otroško fazo, ko smo kadili skriti pod mostom srobot ali pa Očkove 57, zaradi preproste otroške radovednosti, igrivosti in nagajivosti. 
In da, prešla sem mladostno fazo, ko smo raje kot za malico zadnje cekine porabili za Boss mehke in s tem žalostno dokazovali svoj jalov upor, mlačen občutek pripadnosti in odraslost, kateri nismo segli niti do kolen. 
In da, tudi obdobje, ko je ženska našla pet minut navideznega miru v ponorelem svetu, katerega je živela le na čik pavzi in s pokajeno škatlico Lucky Strike na dan. Ko je mislila, da ji bo cigareta  pomagala prebedeti še eno neprespano, bogsigavedi že zakaj tokrat, noč. Pa občutek lakote oziroma olajšanja ob kakršni koli težavi s prepolnim ali pa prepraznim črevesjem naj bi ji cigareta ublažila, jo pred vsem zlim rešila in jo v svoj megleni plašč otopelosti mehko zavila ... Da, tudi to sem prešla. 
Prešla, ko je prišlo obdobje, ko nisem več čutila upora ali potrebe po pripadnosti. Ko je prišlo obdobje, ko se je božansko prebudilo v meni in sem doumela, da je v meni vse, da sem jaz eno z vsem in je eno z menoj. Takrat je prišlo obdobje, ko so se počasi plast za plastjo pričele luščiti raz mene mnogotere navlake, priučena prepričanja, zažugane in izsiljene vrednote pa vzorce, katere smo potrebovali, samo zato, da smo preživeli in sranja še mnogo in več, da fuj in fej ne bi o vsem. 
In sem se luščila počasi a vztrajno, plast za plastjo vse do živega, vse do belih kosti, dokler ni le mala, drobna deklica zopet ven iz mene z radoživimi očki pogledala v svet. 
Deklica, katera je polna ljubezni in zaupanja v življenje, ni prestrašena ne utrujena, niti podhranjena ljubezni in drugih za življenje potrebnih hranil, niti prenajedena mašil, katera bi polnila njene manjke in praznine. Tako, da take ali drugačne zasvojenosti s katerimi ljudje ponavadi kričimo na pomoč, niso več potrebne 
Je pa res, da se je hkrati z vrnitvijo deklice iz belih kosti tudi čarovnica porodila, katera zdaj skrbno in ljubeče bdi nad punčko in jo hrani s čisto brezpogojno ljubeznijo. 
In, da. Ta čarovnica prav rada zvija, kadi, puha in dimi tobak. 
Kot sem že pisala, tobak je bil ob meni od nekdaj, le njegova oblika, vrednost in čistost se je spreminjala skupaj z mano in vzporedno z mojimi procesi preobrazbe. V mojem lastnem primeru jaz nisem nikdar čutila potrebe po opustitvi kajenja, ker mislim, da ni problem v tem, da kadimo, pijemo, posegamo po drogah ali kako drugače zlorabljamo svoje telo, ampak zakaj to počnemo. In, ko ... In, če uspemo odstraniti dejavnik, zaradi katerega so se v nas rojevale potrebe po zanikanju, zlorabi in nesprejemanju samega sebe - čudovitega bitja - točno takšnega, kakršen si bil poslan gol in bos na ta svet, potem odvisnosti zvodenijo, njihove temne sile nimajo več materiala, katerega bi lahko gnetle, klesale in predelovale, in se sesujejo same vase. 
Bolj ko sem odlagala bremena in se vračala k sebi, manjša je bila potreba po industrijskih cigaretah, vse bolj sem segala po čistem, naravnem tobaku in vse redkeje sem začutila, tisto, nam kadilcem tako znano potrebo, nemir, če že ne ihto in nujo po dimu ali dveh. 
Kar nekaj let je že od tega, ko me je sodelavec presenetil s skromnim darilom, s parom drobnih posušenih glavic tobaka, ki sta bili polni semen. Zlata vredno skromno darilo mi je stisnil v roke, češ, da jih je našel na stari domačiji in da bom jaz čarovnica, taka kot sem, verjetno vedela kaj s tem početi.  
Tako me je našel in poklical pravi in čisti tobak. ...