če snega ni, se jim pa prav tako v tem istem času zelo na plano mudi. Skratka, ponavadi jih zagledamo ter naberemo prav v tem zgodnjem marčevskem času, morda še na začetku aprila,
Tanki beti so vlaknati, zaradi tega nabiramo le klobučke. Na zgornji strani so sprva rjavi, zatem posvetijo. Lističi so beli. Kot omenjeno, jih ne najdemo drugje kot pod smrekami, tam okoli storžev. Dve zelo podobni in enako uporabni vrsti rasteta v istem času pod borovci na borovih storžih, zato niti pogled pod ta drevesa ni odveč.

Ker v tem času raste še komaj katera druga goba – razen številnih drevesnih, ki leta dolgo vztrajajo na deblih in panjih – možnosti za zamenjavo ni. Po velikosti so smrekovi storževki podobne nekatere zgodnje čeladice, ki so bolj krhke, sivorjave in z vonjem po kloru. Te gobe veljajo za neužitne.

Storževke so nadvse dobrodošel prispevek gobjega kraljestva k razširitvi najzgodnejše divje rastlinske hrane. Kar same pridejo mimo med nabiranjem prvih konopnic, čemaža in drugih divjink, tako jih naberimo vsaj za večji vzorec. In potem … Kaj z njimi? Kot z gobami, pač. So prijetnega in blagega vonja in okusa … »po gobah«. Torej v juhe in omake. Nekaj surovih na solato. Pražimo jih, z jajci ali brez. Pa še kaj si izmislimo. Tanke klobučke lahko prav hitro posušimo za poznejšo porabo. Tudi v kis jih vložimo in s tem za na pogled (in okus) zelo privlačen shranek (in darilo?) poskrbimo.