Male hruške, mini nešplje, kaj je to?
Sladko, zelo, vendar ne kar tako.
Le malo počakamo, pa bo.
Kar še ni bilo.

Plodovi skorša in breka, pri nas dveh redkejših divjih sadnih vrst, v zrelosti presenečajo s prijetnim sladkim okusom, sicer pa vsak posamič nič manj ne preseneti, ko zagrizemo v na pogled vabljiv, a še nezrel plod. Trpka sta, da je kaj. A čas, po potrebi pa tudi zamrzovalnik, naredi svoje in trpkost odstopi mesto medeno sladkemu okusu.


Skorš je visoko drevo (zraste kar 15, 20 metrov visoko) z jerebiki podobnimi listi, brek pa nekoliko nižje drevo – čeprav kar visoko, do okoli 15 metrov – s krpatimi listi, ki izgledajo kot velikanski listi gloga. Pri nas je kot drevo redek, ponavadi je bolj grmaste rasti.
Obe vrsti ljubita toplejše kraje, zato jih pri nas srečamo predvsem na Primorskem in le tu pa tam kje v drugih toplejših predelih. Po en veličasten primerek vsake vrste raste v menda najmanjši občini na svetu (ker vas je občina postala), v Kobilju na vzhodu Prekmurja tik ob madžarski meji. Sredi kraja raste veličasten brek, na Martin bregu pa zraven cerkve zelo postaven skorš.


Tako skorš kot brek sta krepka predstavnika družine rožnic, ki razen po vrtnicah in številnih zdravilnih zeliščih slovi še po številnih vrstah divjega in gojenega sadja. Najpomembnejše sadne vrste zmernega podnebnega pasu, tako po obsegu gojenja, pridelku in uporabi, spadajo med rožnice: jabolka, hruške in naši, kutine in nešplje, slive in ringlo, breskve in marelice, češnje in višnje, jagode, robide in maline. Tudi v zadnjem času vse bolj razširjena aronija, med oreški pa mandlji.


Med divjim sadjem nas rožnice razveseljujejo s številnimi vrstami, katerih plodovi ponavadi zahtevajo vsaj nekaj obdelave in predelave, da preidejo v okusno stanje. Torej vsaj naravno zmrzal ali nekaj kulinaričnega čaranja s predelavo v sok, marmelade, sadne sire in podobno.
Poleg jerebike in tu predstavljenega skorša in breka so divji plodovi rožnic še lesnike in drobnice, trnulje, šipek in glog, robidnice in maline, gozdne jagode, mokovec, divje češnje, čremsa, pozna čremsa in rešeljika ter šmarna hrušica.
Za prehrano so uporabni tudi plodovi okrasnih rožnic kot so različne okrasne jablane in kutine, ognjeni trn in panešplja.


Skorš je malodane šolski primer vezi med divjim in gojenim, med Naturo in Kulturo. Gojena drevesa so poznali in plodove cenili že pred več kot dvema tisočletjema; na primer Teofrast poroča o gojenem skoršu, katerega plodovi so večji in bolj sladki, vendar ne tako dišeči kot divji. S tem jasno predstavi dejstvo, da z vsako domestifikacijo divjine nekaj izgubimo in nekaj pridobimo. Zato se menda, še posebno v današnjem času ne, ni smiselno držati le gojenega ali le divjega, saj to vse eno in isto je. Različno, pa vendar …


Za pripravo jedi sta skorš in brek prosto izmenljiva, res pa je, da so skorševi plodovi neprimerno bolj izdatni kot brekovi. V polni zrelosti, to je ko se zmehčajo in porjavijo (brekovi so pa itak že rjavi), so zelo prijetno sladki in aromatični, pred tem pa kisli in trpki. Skorš predstavlja poseben izziv v vmesni fazi, ko so plodovi še rumeni, vendar že mehki: takrat so v njem prisotni vsi trije okusi hkrati, med njimi pa prednjači sladek.
Zrele plodove jemo kar tako, torej kot sveže sadje, vendar že z marmeladnim značajem, saj je zmehčano sadno meso precej podobno marmeladi. Seveda iz njih zlahka pripravimo marmelado in to kar brez sladkorja ter jih uporabimo še za vse mogoče sadne omake, kreme, za pecivo in še brez vrste drugih okusnih jedi.


Skorš je zelo primeren za sušenje, to suho sadje pa je zelo samosvoje in nadvse okusno. Zaradi enostavnosti postopka in nenazadnje tudi izgleda suhih dobrin – marmelado je namreč nekoliko težje posušiti – za sušenje uporabimo še čvrste in trpke ali kvečjemu le malo zmehčane plodove. Vsakega razpolovimo in si ne dajemo opravka z odstranjevanjem pečk in peščišča. Med sušenjem v sušilnici ali na primerno toplem mestu kje na peči ali nad njo čas opravi svoje: plodovi se zmehčajo in postanejo čudovito sladki.


SKORŠ KAR TAKO

Od vseh divjih plodov rožnic je skorš najbolj zmagovit, kar se tiče okusa in količine, ki jo lahko pojemo. Je prijetno in od stanja zrelosti raznoliko okusen, tako da se kar sam ponuja možnost, da te male »hruškice« jemo naravnost izpod drevesa, torej ko jih pobiramo s tal. Vsaj malo zmehčane in zmedene naj pa le bodo, sicer verno zastopajo trdno trpkost nezrelih plodov večine rožnic.


Kot omenjeno, jih poskusimo v zgodnji fazi zrelosti, ko so še rumeno-oker barve, vendar že nekoliko zmehčani: malo so še trpki, vendar prijetno sladki in živahno kisli. Zatem se jim, bodisi tistim, ki so povsem porjaveli med poležavanjem na tleh ali smo jim to omogočili, ko smo jih nekaj dni pustili v peharju na zmerno toplem mestu, prepustimo v polni zrelosti: saj to je že marmelada! Tako okusna, da nas resno postavlja pred vprašanje, ali naj zdaj sploh še kaj naredimo z njimi, razen da jih jemo kar tako.


V primerjavi s skoršem so brekovi plodovi manj primerni za uživanje »kar tako«, ker so majhni in imajo malo sadnega mesa. Preizkus pa vsekakor velja.

SKORŠEVA/BREKOVA PITA

AJDOVA KAŠA S SKORŠEM

ČOKOLADIRANI SKORŠ/BREK

SKORŠEVE/BREKOVE KROGLICE S KAKAVOM