Novice iz Divjine

Divje jedi

Delavnice

Predavanja

Knjige

Druga divjina

Oglasi

NOVICE IZ DIVJINE

DIVJE JEDI

DELAVNICE IN PREDAVANJA

KNJIGE

DRUGA DIVJINA

OGLASI

Če nas lačni spomin ne vara

Če nas lačni spomin ne vara, že dva in pol milijona let radi jemo večkrat na dan ali vsaj enkrat, ampak v tem primeru več ali kolikor se le da. Naš genski zapis namreč med drugim predvideva, da naj bomo lačni kar naprej in da je proti tej zahtevi telesa nadvse dobrodejna hrana rastlinskega in živalskega izvora. Zdaj pa, slednje je bistveno več kot nekdaj, a takrat jo je bilo lahko naenkrat bistveno več kot zdaj.
Kajti uspešni ulov je pomenil dovolj krepke mamutovine ali druge vrste divjega mesa za vso skupnost za kar nekaj časa. Pred, a vendar tudi medtem, sploh pa zatem, smo se pa vseeno bolj zanašali na počasnejšo, a vsekakor še kako živo hrano, torej tisto, ki ne beži, ali vsaj ne prehitro. Mednjo sodi predvsem divja zelenjava, torej užitne samonikle rastline, ki smo jih pred desettisočletjem, sploh pa, z vsemi našimi predniki vred, skozi obdobje dobrih dvajsetih stotisočletij pred tem poznali in pojedli sproti ter na mah, torej iz narave v usta, seveda bistveno več in bolj kot zdaj.

A vsekakor, nobene romantike pri tem, ker smo kot posamezniki živeli, kakor koli uspešno že, sorazmerno kratek čas, a smo kot vrsta, torej vrste – avstralopitek, erektus, habilis in tako naprej – preživeli in se razvili do te mere, da nam je zdaj kar dolgčas.

Domnevamo lahko, da je šlo vse to v naših zgodnjih dneh, torej postopoma skozi desettisočletja, po načelu »vzemi ali pusti«. »Vaš zadnji odgovor? Zadnji!« je bil morda res zadnji, kajti lakota je (bila) huda in nikoli se ne ve … Sicer smo bili pa ne le prijetno okrepljeni, ampak tudi siti. (Menda tako zelo, da smo medtem v družbi z drugimi primati, sadjejedimi netopirji, budrami in krapi, verjetno zaradi njegove obilice v vsakdanji prehrani, pozabili izdelovati vitamin C in smo za razliko od vseh drugih živali glede te poživilne dobrine postali povsem odvisni od prehranskih virov.) Do naslednje ustvarjalne lakote, ki je, seveda podkrepljena s sprotnimi spoznanji, že čakala tam za vogalom. Zatem se je skozi stotisočletja razvijala in razvila, a pravzaprav ne bistveno spremenila, do te mere, da je ostala, kar in kjer je (in bo), vse bolj okrepljena z izkušnjami, ki nam pridejo prav še zdaj. Kar nekaj bi jih radi pozabili, ker nam lakota beži po svoje in stran od enega dela bistva, drugega se pa ne bi radi spomnili, ker domnevamo, da nas lakota kar sama postavlja na pravo stran resničnosti.

A nas ne.
Seveda nas, vendar …
Dokler smo lačni, smo.
Ko nismo lačni, pa čeprav smo hkrati sestradani ali siti do ter celo iznad vratu, nas ni več.

Umetnost bivanja v današnjem času, z ustvarjalnim (genskim) spominom minulih milijonletij svetuje, naj smo lačni še kar naprej. Ker na srečo vsaki sitosti, pa čeprav še tako obilni, sledi lakota.
In tako ustvarjalno naprej.
Z mimobežno opombo, da nas hrani, čeprav količinsko manj obsežno, a po vsebini toliko bogatejše bistvo, ne pa (pre)obilni balast, torej škrobno-sladkorno-beljakovinsko-maščobni presežki, ki jih ni treba in jih še manj potrebujemo.
In poleg živodejnih tekočin še druga, nič manj pomembna hrana, ki ni snovne narave, oziroma jo dojemamo kot nesnovno: vtisi, zrak.

ZATO,
v vsej
ustvarjalni lakoti,
ves
DOBER TEK
in skozenj živahno
TJA
pa spet
NAZAJ.
In tako
NAPREJ.