SPOMINI NEKE DEKLICE

VRANA 
Leto 1983 se je pisalo, ko je prvič začula njihov klic. Močno in jasno je začutila sladak in topel nemir v prsih, ko so glasno zakrakale. 
Stala je na starem vojaškem bunkerju, sredi velikega travnika, poleg so se visoko v nebo dvigale tri stare skuštrane jablane, v njihovih krošnjah so imele gnezda. 
In so jo poklicale... poklicale so jo k sebi ... poklicale so jo domov. 
Tisto leto sta njena starša dokončala gradnjo nove hiše in ni mogla razumeti, kako lahko hladnemu kupu betona, zidakov in jekla rečejo dom. 
Njeno rodno gnezdo je bila topla hiša stare mame, domačija, ljubi travniki in polja v stari  vasi. Kako to zapustiti? Zakaj?? 
Stari strici so jo znali podražiti: "Jej, zdaj boš važna in prevzetna, zdaj ko greš v drugo novo hišo, zdaj ne boš več naša..." in tako še boj otežili in užalostili že tako zmedeno glavico. 
Jezna na starše, da jo trgajo od znanega, toplega domačega ognjišča, in polna težke zamere do stare mame, da jo spušča stran od sebe, je bežala tja. 
Bunker je stal (in še vedno stoji) sredi velikega travnika, ki je ločeval rodno vas in potok od novega naselja, kjer je sedaj stal njen "novi dom". Mimo je vodila stezica, po kateri je  vsak dan hodila k stari mami v varstvo 
Srce lahko še dandanes zazna in  občuti težo in otopelosti koraka ter duha, ko je stopala po tej poti od starega k novemu in nazaj, dan za dnem, kjer nič več ni bilo čisto prav, nikjer ni bila več čisto doma. 
Pa se je nekega dne ustavila, splezala na bunker, polna jeze, žalosti in trme. S pogledom je premerila obzorje od juga, kjer se je videla domačija in vrt stare mame, do severa, kjer se je v soncu lesketala lepa, rdeča streha nove hiše. 
Tam je stala in jokala in vzdihovala in kolikor mali otrok pač zna psovala in zopet jokala... . In takrat!! 
Takrat je zaslišala tisti čudoviti, jasen silen kra kra. 
Sladko in toplo jo je spreletelo v prsih, v trenutku odgnalo žalost, ji umirilo duha.  
Od tistega dne je redno postajala tam z njimi, se mudila na bunkerju tudi po več ur, z njimi krakala, z njimi delila dobrote, opazovala njihova življenja, poslušala njihove klice...
Tam je bilo lepo, tam je bilo toplo. 
Njenim staršem to postajanje seveda ni bilo všeč in jo je mama v začetku kdaj besna kar za ušesa odgnala nazaj domov... . 
Njena stara mama pa je razumela in je bila silno modra, zato je v izogib jezi njenih staršev ona prihajala ponjo in jo pred karanjem staršev branila: "Pustite jo, vse bo še dobro, vranjo naravo ima." Kadar je prišla ponjo, se je vedno samo približala jablanam in nikdar ni prišla prav do bunkerja, kot da bi spoštovala njen sveti prostor, ter jo poklicala: " Vrana vranica, čas bo, pridi, pridi domov." 
Večkrat jo je znala resno in vedoželjno vprašati: "Kaj so ti danes povedale vrane?" In znala ji je reči: "Poslušaj jih. One vedo."....... 
Čas je tekel. Nova hiša se je počasi ogrela in odela v lepe barve. Stara domačija ji je še vedno nudila varno zavetje, če ga je le potrebovala. Poti čez travnik so bile vse redkejše. Življenje je prineslo nove zgodbe in izkušnje. Nekatere lepe, druge težke, žalostne pa radostne in take srce parajoče... Vsega je bilo 
in mnogo še bo. 
Še druge hiše je ogrela in obarvala v lepe barve, jih klicala dom. A njeno srce in duh se nikdar nikjer čisto ne sprostita, ne umirita, nikjer do kraja udomačita. 
Le kadar zasliši svoje ljube vrane, tisti njihov jasen in močan kra kra, takrat jo ogreje sladak in topel nemir v prsih, takrat začuti dušo, takrat je doma.